1.  DAN: LJUBLJANA – ISTANBUL – ULAN BATOR

Zbirališče potnikov na ljubljanskem letališču uro in pol pred poletom letala v Istanbul in dalje do Ulan Batorja. Nočni let.

2. DAN: ULAN BATOR, srečanje z deželo večnega modrega neba

Po jutranjem pristanku nas bo pozdravil Ulan Bator, prestolnica Mongolije in dom skoraj polovice vseh prebivalcev države. Mesto, ki leži na skoraj 1.350 metrih nadmorske višine, je nenavadna mešanica sodobnih stolpnic, širokih avenij, budističnih templjev in tradicionalnih gerov, ki še vedno stojijo na njegovem obrobju. Prav tu se najbolj nazorno srečata starodavni nomadski svet in hitro razvijajoča se sodobna Mongolija. Naše prvo srečanje z zgodovino bo namenjeno človeku, katerega ime še danes odmeva po vsem svetu. V sodobnem muzeju Džingiskana bomo spoznali življenje velikega vojskovodje, ki je iz razkropljenih nomadskih plemen ustvaril največji kopenski imperij v zgodovini človeštva. Ob dragocenih arheoloških najdbah, zemljevidih, orožju in umetniških predmetih bomo odkrivali zgodbo naroda, ki je nekoč odločal o usodi velikega dela tedaj znanega sveta. Sprehodili se bomo tudi po osrednjem trgu Suhbatar, političnem in simbolnem srcu države. Z ene strani ga varuje mogočna stavba parlamenta z veličastnim kipom Džingiskana, z druge pa sodobni nebotičniki, ki pričajo o hitro spreminjajočem se obrazu Mongolije. Po nastanitvi v hotelu nas bo zvečer pričakalo prvo pravo srečanje z mongolsko kulturo. Ob tradicionalni glasbi, plesu in znamenitem grlenem petju, ki ga je UNESCO uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, bomo spoznali umetnost, ki že stoletja spremlja življenje nomadov pod neskončnim modrim nebom. Dan bomo zaključili z večerjo dobrodošlice, ob kateri se bomo prvič prepustili okusom mongolske kuhinje in začeli naše veliko potovanje po eni najbolj skrivnostnih in najmanj poseljenih dežel sveta (K,V).

3. DAN: DŽINGISKAN IN PROSTRANSTVA TERELJA, kjer se začne zgodba mongolskih step

Po zajtrku bomo zapustili Ulan Bator in se podali proti vzhodu, kjer se med širnimi travniki dviga ena najbolj prepoznavnih znamenitosti sodobne Mongolije – veličasten konjeniški kip Džingiskana. Z višino štirideset metrov velja za največji konjeniški kip na svetu in stoji na kraju, kjer naj bi mladi Temudžin po legendi našel zlato bičalo, znamenje svoje prihodnje usode. Obisk kompleksa bo veliko več kot zgolj občudovanje mogočne skulpture. To bo priložnost, da bolje razumemo človeka, ki je iz razkropljenih nomadskih plemen ustvaril imperij, kakršnega svet dotlej še ni poznal. Njegova vojska je v manj kot stoletju povezala dežele od Tihega oceana do Evrope, hkrati pa odprla trgovske poti, po katerih so se širile ideje, znanje in različne kulture. Pot bomo nadaljevali proti narodnemu parku Terelj, enemu najlepših naravnih območij v bližini prestolnice. Pokrajina se bo pred našimi očmi postopoma spreminjala v svet zelenih travnikov, zaobljenih granitnih osamelcev in širokih dolin, kjer se še danes pasejo črede konj, jakov in ovac. Prav tukaj bomo prvič zares začutili spokojnost mongolske stepe in ritem življenja, ki ga že stoletja narekuje narava. Po kosilu v tradicionalnem kampu z geri se bomo odpravili do znamenite Skale želve, ene najbolj prepoznavnih naravnih oblik v parku, nato pa se peš povzpeli do meditacijskega templja, skritega med skalami. Pot ni zahtevna, a ponuja lepe razglede na okoliško pokrajino, kjer tišina in odprtost prostora ustvarjata skoraj poseben občutek miru. Proti večeru se bomo nastanili v tradicionalne mongolske gere, ki so že stoletja dom nomadskih družin. Njihova preprosta, a izjemno premišljena zasnova omogoča udobno bivanje v vseh letnih časih in odraža način življenja, ki se je skozi stoletja le malo spremenil. To bo tudi naša prva noč v osrčju mongolske narave, daleč od mestnega vrveža, pod zvezdnim nebom ene najmanj poseljenih dežel sveta (Z,K,V).

4. DAN: TSAGAAN SUVARGA, ko veter tisočletja oblikuje pokrajino

Po zajtrku se bomo poslovili od zelenih step osrednje Mongolije in se podali proti jugu, v prostranstva legendarne puščave Gobi. Pred nami bo daljši dan vožnje, a prav na takšnih poteh človek začne razumeti razsežnost te izjemne dežele. Kilometri travnikov, samotne črede konj in kamel ter neskončno obzorje bodo ustvarjali občutek svobode, kakršnega danes le redko še doživimo. Naša današnja pot nas bo vodila skozi Mandalgobi, upravno središče pokrajine Dundgobi, nato pa bomo prispeli do enega najbolj nenavadnih naravnih čudes Mongolije – Tsagaan Suvarge, kar v prevodu pomeni Bele stene. Pred nami se bodo odprle skoraj več deset metrov visoke bele stene, rumenkastih in oranžnih plasti, ki se raztezajo več sto metrov daleč. Geologi pravijo, da je bilo tukaj nekoč morsko dno. Ko se je morje pred milijoni let umaknilo, sta veter in dež skozi nešteta tisočletja izklesala pokrajino, ki danes spominja na mogočne ruševine starodavnega mesta ali na naravno zgrajeno palačo. Sprehod med pisanimi pečinami bo razkrival vedno nove odtenke kamnine, ki se z vsakim premikom sonca spreminjajo. Prav zato je Tsagaan Suvarga med najlepšimi kraji za opazovanje sončnega vzhoda in zahoda, ko bele stene zažarijo v toplih zlatih in rdečkastih barvah. Ta dan ne bo namenjen le občudovanju naravnih lepot. Bo tudi prvi pravi stik z Gobijem – puščavo, ki je vse prej kot pusto peščeno prostranstvo. V prihodnjih dneh bomo odkrivali njene številne obraze in spoznali, zakaj velja za eno najbolj raznolikih in skrivnostnih pokrajin Azije. Večer bomo preživeli v geru, obdani s tišino, ki jo prekinja le veter. Pod večernim nebom, posejanim z neštetimi zvezdami, bomo začeli odkrivati, da Gobi ni le kraj na zemljevidu, temveč posebno doživetje, ki človeka spremlja še dolgo po vrnitvi domov (Z,K,V).

5. DAN: DOLINA YOL, ko puščava razkrije svoj najbolj nepričakovani obraz

Po zajtrku bomo nadaljevali pot proti Dalanzadgadu, upravnemu središču pokrajine Južni Gobi. Mesto predstavlja izhodišče za raziskovanje enega najbolj zanimivih naravnih območij Mongolije, zato bomo najprej obiskali Muzej narave in zgodovine Gobija. Bogate zbirke fosilov, mineralov, prazgodovinskih ostankov in arheoloških najdb pričajo o tem, da je bila današnja puščava nekoč povsem drugačen svet. Pred milijoni let so tukaj živeli dinozavri, po pokrajini so tekle reke, območje pa je bilo precej bolj zeleno, kot si ga predstavljamo danes. Prav Gobi velja za eno najpomembnejših paleontoloških pokrajin na svetu in številna odkritja so za vedno spremenila naše razumevanje prazgodovine. Po kosilu bomo nadaljevali proti enemu največjih naravnih presenečenj Mongolije – dolini Yol, ki leži sredi narodnega parka Gurvan Sajhan. Ozka soteska, obdana z visokimi skalnimi stenami, je nastala z delovanjem vode skozi tisočletja in ustvarja povsem drugačen svet od odprtih puščavskih prostranstev, ki smo jih občudovali prejšnji dan. Na približno dvournem sprehodu bomo občudovali mogočne skalne stene, alpske travnike, gorske potoke in bogato rastlinstvo. Če bomo imeli srečo, bomo med skalami opazili tudi kakšno divjo žival ali ptico roparico, po kateri je dolina dobila ime. Mongolska beseda yol namreč označuje brkatega jastreba, eno najveličastnejših ptic tega goratega sveta. Prav ta dolina najlepše dokazuje, kako raznolika je Mongolija. Le nekaj deset kilometrov od peščenih prostranstev Gobija nas pričaka skoraj alpska pokrajina, kjer hladnejši zrak in senca visokih sten ustvarjata povsem drugačno podobo narave. Takšni kontrasti so tisti, zaradi katerih Mongolija vedno znova preseneča. Po sprehodu se bomo odpeljali do naših gerov, kjer bomo v miru zaključili še en dan odkrivanja pokrajin, ki jih večina popotnikov ne pričakuje v osrčju azijske puščave (Z,K,V).

6. DAN: KHONGORYN ELS, ko zapojejo sipine puščave Gobi

Današnji dan nas bo popeljal do enega najbolj veličastnih naravnih prizorov Mongolije. Po jutranji vožnji skozi prostranstva Gobija bomo zagledali peščene sipine Khongoryn Els, ki jih domačini poznajo kot Pojoče sipine. Že od daleč bodo delovale kot zlato morje, ki se dviga iz puščavske pokrajine in se izgublja nekje na obzorju. Sipine se raztezajo skoraj 180 kilometrov daleč, ponekod pa se dvignejo več sto metrov visoko. Njihove oblike se nenehno spreminjajo, saj jih veter dan za dnem preoblikuje v vedno nove valove in grebene. Prav zato noben obisk ni povsem enak prejšnjemu. Ime Pojoče sipine ni nastalo po naključju. Kadar veter zapiha z ravno pravšnjo močjo ali kadar se pesek začne usipati po strmih pobočjih, sipine ustvarjajo globok, skrivnosten zvok, podoben oddaljenemu petju ali zamolklemu brnenju. Že stoletja navdušuje popotnike in buri domišljijo domačinov, ki so v njem videli glas puščave. Tisti, ki se bodo povzpeli na vrh sipin, bodo nagrajeni z razgledi, ki jih je težko opisati z besedami. Pred nami se bodo razprostirali neskončni valovi zlatega peska, v daljavi pa zelene oaze in temni obrisi gorovja Altaj Gobi. To je eden tistih trenutkov, ko človek obstane v tišini, saj se zaveda, da nobena fotografija ne more v celoti ujeti veličine prostora. Posebno doživetje bo tudi ježa z dvogrbimi baktrijskimi kamelami, ki že stoletja spremljajo življenje nomadov in karavan na svilnih poteh skozi osrednjo Azijo. Njihov miren korak nam bo omogočil, da bomo puščavo doživeli podobno, kot so jo nekoč trgovci, raziskovalci in popotniki, ki so prečkali ta odmaknjeni del sveta. Proti večeru se bomo vrnili v naše gere. Ko bo sonce počasi tonilo za obzorje in bodo sipine zažarele v odtenkih zlate, oranžne in rdeče barve, bomo razumeli, zakaj številni popotniki prav Khongoryn Els opisujejo kot najlepši kraj celotne Mongolije (Z,K,V).

7. DAN: BAYANZAG, po sledeh dinozavrov in ognjenih pečin

Danes bomo nadaljevali pot skozi prostranstva puščave Gobi proti Bayanzagu, enemu najslavnejših paleontoloških najdišč na svetu. Že med vožnjo bomo opazili nenavadna drevesa saksaul, ki s svojimi globokimi koreninami kljubujejo suši in vetru ter predstavljajo eno najznačilnejših rastlin puščave Gobi. Njihov les je izredno gost in trpežen, zato so jih domačini od nekdaj zelo cenili, danes pa so ta drevesa skrbno zaščitena. Naš cilj bodo znamenite Plameneče pečine (Flaming Cliffs), katerih rdečkaste kamnine ob večerni svetlobi zažarijo v toplih odtenkih oranžne in škrlatne barve. Veter, dež in čas so skozi milijone let oblikovali nenavadne stolpiče, grape in pečine, ki ustvarjajo eno najbolj prepoznavnih podob Mongolije. Toda Bayanzag ni zaslovel le zaradi svoje lepote. Leta 1923 je ameriški raziskovalec Roy Chapman Andrews tukaj odkril prva fosilizirana jajca dinozavrov na svetu, odkritje pa je za vedno spremenilo paleontologijo. Kasnejša izkopavanja so razkrila številna okostja, mladiče in druge izjemno ohranjene fosile iz obdobja krede, zaradi česar Bayanzag še danes velja za eno najpomembnejših paleontoloških območij na našem planetu. Med sprehodom po pečinah si bomo skušali predstavljati svet, kakršen je bil pred približno sedemdesetimi milijoni let. Tam, kjer danes vladata tišina in veter, so nekoč živeli mogočni dinozavri, pokrajina pa je bila povsem drugačna od današnje. Ob večerni svetlobi bodo rdeče pečine pokazale svoj najlepši obraz. Takrat postane jasno, zakaj je Gobi veliko več kot puščava. Je naravni arhiv Zemlje, kjer so v kamninah zapisane zgodbe milijonov let razvoja življenja. Po dnevu, polnem odkritij, se bomo nastanili v gerih in še en večer preživeli pod jasnim mongolskim nebom. Morda bomo prav tukaj najbolj začutili, kako kratka je človeška zgodovina v primerjavi z zgodbo planeta, po katerem potujemo (Z,K,V).

8. DAN: SAMOSTAN ONGI, tišina, ki pripoveduje zgodbo

Po zajtrku bomo nadaljevali pot skozi osrednji del puščave Gobi proti nekdanjemu samostanskemu kompleksu Ongi, ki je bil ustanovljen v drugi polovici 18. stoletja in je nekoč veljal za enega največjih budističnih središč v Mongoliji. Ob reki Ongi je živelo več kot tisoč menihov, samostanski kompleks pa je obsegal številne templje, šole in bivališča. Bil je pomembno versko in izobraževalno središče, kamor so prihajali verniki iz vse države. Danes nas bodo pričakale predvsem njegove ruševine. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil samostan med protiverskimi pregoni skoraj povsem uničen, skupaj s številnimi drugimi budističnimi središči po Mongoliji. Ohranili so se le posamezni deli nekdanjega kompleksa, ki danes tiho pričajo o enem najtežjih obdobij mongolske zgodovine. Tišina, ki danes obdaja ruševine, daje prostoru posebno dostojanstvo in obiskovalca vabi k razmisleku o minljivosti ter o moči časa, ki spreminja vse, česar se dotakne. Ob ruševinah stoji tudi manjši obnovljeni tempelj, kjer bomo lahko srečali budistične menihe in se od blizu seznanili z duhovno tradicijo, ki je po desetletjih preizkušenj znova našla svoje mesto v življenju sodobne Mongolije. Dan bomo zaključili v gerih, kjer bomo ob večernem miru morda še bolje razumeli, zakaj budizem v tej deželi tako naravno sobiva z neskončnimi prostranstvi. V svetu, kjer je prostora na pretek in kjer veter že stoletja nosi iste zgodbe, tudi človek lažje najde trenutek zase (Z,K,V).

9. DAN: ORKHONSKA DOLINA, v zibelki mongolskih nomadov

Današnja pot nas bo vodila proti eni najpomembnejših pokrajin Mongolije – čudoviti Orkhonski dolini, ki je zaradi svoje izjemne naravne in kulturne vrednosti uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. To ni le slikovita dolina, temveč kraj, kjer se že več kot dva tisoč let prepletata zgodovina in življenje nomadov. Na prostranih travnikih ob reki Orkhon so skozi stoletja nastajale prve državne tvorbe osrednje Azije, tod so potekale pomembne trgovske poti, še danes pa dolina ostaja eno najlepših območij tradicionalne paše in nomadskega življenja. Po prihodu bomo obiskali družino nomadskih rejcev jakov, ki nas bo sprejela v svoj ger. Gostoljubnost je med Mongoli že od nekdaj ena najlepših vrlin, saj je bil vsak popotnik v prostrani stepi dobrodošel gost. Ob druženju bomo spoznali vsakdanjik nomadske družine, izvedeli več o življenju, ki ga narekujejo letni časi, ter se po želji preizkusili pri molži živali. Seveda ne bo manjkalo niti pokušine znamenitega airaga, tradicionalnega napitka iz fermentiranega kobiljega mleka, ki že stoletja spremlja življenje mongolskih nomadov in je pomemben del njihove kulturne dediščine. Popoldne se bomo peš odpravili do slapa Ulaan Cutgalan, ki s približno dvajsetmetrskim padcem velja za enega najlepših naravnih biserov Mongolije. Slap je nastal kot posledica starodavne vulkanske dejavnosti, danes pa njegovo bučanje ustvarja prijeten kontrast spokojnosti širnih travnikov Orkhonske doline. Dan bomo zaključili v naših gerih, obdani z zelenimi pašniki in odprtimi obzorji. Prav tukaj bomo morda najbolje razumeli, zakaj Mongoli že stoletja pravijo, da človek ni gospodar narave, ampak njen del. V Orkhonski dolini ta misel ni le lepa modrost, temveč način življenja (Z,K,V).

10. DAN: KARAKORUM, v nekdanji prestolnici največjega imperija na svetu

Po zajtrku bomo nadaljevali pot proti Karakorumu, nekdanji prestolnici mogočnega mongolskega imperija. Čeprav danes od nekdaj veličastnega mesta ni ostalo veliko, je prav tukaj v 13. stoletju utripalo srce države, ki je povezovala dežele od Kitajske do Evrope in za vedno spremenila tok svetovne zgodovine. Mesto je dal zgraditi Džingiskanov sin Ögedej, kmalu pa je postalo eno najpomembnejših političnih, gospodarskih in kulturnih središč tedanjega sveta. Po njegovih ulicah so hodili trgovci s svilne poti, diplomatski odposlanci, učenjaki in popotniki z vseh koncev Evrazije. Najpomembnejša znamenitost današnjega Karakoruma je samostan Erdene Zuu, ustanovljen leta 1586. Zgrajen je bil iz kamnov nekdanje prestolnice in velja za prvi veliki budistični samostanski kompleks v Mongoliji. Za njegovimi belimi zidovi se skrivajo templji, stupe in dragocena umetniška dela, ki pričajo o ponovnem razcvetu budizma po obdobju mongolskih osvajanj. Obiskali bomo tudi krajevni muzej, kjer bomo skozi bogate arheološke najdbe spoznali življenje v nekdanji prestolnici ter razvoj mongolske države od časov velikih kanov do sodobnosti. Posebno doživetje bo obisk lokalne rokodelske zadruge, kjer bomo spoznali tradicionalno izdelavo predmetov iz polsti. Polst spremlja mongolske nomade že stoletja – iz nje izdelujejo preproge, oblačila, sedla in predvsem obloge za njihove gere. Gre za eno najstarejših obrti osrednje Azije, ki še danes ohranja svoje mesto v vsakdanjem življenju. Ob koncu dneva bomo morda še bolj začutili, kako tesno sta v Mongoliji povezana zgodovina in sedanjost. Imperiji so prihajali in odhajali, prestolnice so izginjale, nomadski način življenja pa je ostal. Prav v tem je ena največjih posebnosti te dežele (Z,K,V).

11. DAN: NARODNI PARK KHUSTAI, v kraljestvu zadnjih divjih konj

Po zajtrku bomo zapustili osrednjo Mongolijo in se odpravili proti narodnemu parku Khustai, enemu najpomembnejših naravovarstvenih območij v državi. Na videz mirna stepska pokrajina skriva eno največjih zgodb sodobnega varovanja narave. Khustai je dom znamenitega konja takhi, ki ga znanost pozna kot Prževalskega konja. Gre za edino še živečo vrsto resnično divjega konja na svetu. Sredi 20. stoletja je iz narave povsem izginil, preživel pa je le po zaslugi nekaj živali v živalskih vrtovih. Z mednarodnim sodelovanjem in izjemnim prizadevanjem mongolskih strokovnjakov so ga ponovno naselili prav v prostranih stepah Khustaija, kjer danes znova živi na svobodi. V poznih popoldanskih urah se bomo podali v park in z nekaj sreče opazovali črede takhijev v njihovem naravnem okolju. Poleg divjih konj v parku živijo tudi jeleni, svizci, lisice, volkovi in številne vrste ptic, zato je Khustai pravi raj za ljubitelje narave. Ko bomo opazovali konje, ki prosto tekajo po neskončnih travnikih, bomo lažje razumeli, zakaj imajo te živali v Mongoliji poseben pomen. Konj tukaj ni le prevozno sredstvo ali pomočnik pri delu. Je simbol svobode, zvestobe in nomadskega načina življenja. Prav na konjskem hrbtu so mongolski bojevniki nekoč ustvarili največji kopenski imperij v zgodovini, še danes pa ostaja konj neločljiv del identitete te dežele. Po ogledu bomo nadaljevali vožnjo do Centra nomadske kulturne dediščine, kjer bomo prenočili v naših gerih in se pripravili na še zadnji dan odkrivanja življenja mongolskih nomadov (Z,K,V).

12. DAN: MED NOMADI IN SLOVO OD MONGOLIJE, zgodbe, ki jih odnesemo s seboj

Naše zadnje jutro na mongolskem podeželju bomo namenili ljudem, ki so bili skozi vse potovanje njegova najlepša zgodba. V Centru nomadske kulturne dediščine bomo pobliže spoznali način življenja, ki se je na teh prostranstvih ohranil skozi stoletja in ostaja pomemben del mongolske identitete tudi v sodobnem času. Obiskali bomo nomadske družine, stopili v njihov ger ter spoznali vsakdanjik, ki ga še vedno določajo letni časi, črede živali in nenehno gibanje po širni stepi. Njihova gostoljubnost, preprostost in spoštovanje narave so vrednote, ki se prenašajo iz roda v rod in obiskovalca vedno znova prevzamejo. Poskusili bomo tradicionalne mlečne izdelke, spoznali pomen živinoreje v življenju nomadov ter si ogledali prevoz z volovsko vprego in kamelami, ki še danes ostajata del življenja v številnih delih države. Ob zvokih tradicionalne glasbe in ljudskih pesmi bomo začutili kulturno bogastvo naroda, ki je svojo zgodovino stoletja ohranjal predvsem z ustnim izročilom. Po kosilu se bomo vrnili v Ulan Bator. Med vožnjo bomo morda še zadnjič pogledali proti neskončnim travnikom, kjer se obzorje neopazno zliva z nebom. Pokrajina, ki se je ob prihodu zdela prazna, bo zdaj polna obrazov, zgodb in spominov (Z,K,V).

13. DAN: SLOVO OD MONGOLIJE, domov z zgodbami večnega modrega neba

Po zajtrku se bomo odpeljali proti letališču v Ulan Batorju in se poslovili od dežele, ki nas je v minulih dneh naučila, da največje lepote pogosto najdemo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Za nami bodo dnevi, ko smo stopali po sledeh Džingiskana in občudovali pokrajine, po katerih so nekoč jezdili njegovi konjeniki. Prespali smo v tradicionalnih gerih, poslušali petje sipin puščave Gobi, se sprehajali med rdečimi pečinami, kjer so paleontologi odkrili ostanke dinozavrov, ter odkrivali zgodbe starodavnega Karakoruma in budističnih samostanov. Spoznali smo nomadske družine, okusili njihovo iskreno gostoljubnost, opazovali divje konje v njihovem naravnem okolju in se prepričali, da je življenje v ritmu narave tukaj še vedno del vsakdana. Mongolija nam je razkrila, da so njeno pravo bogastvo ljudje, ki že stoletja živijo v spoštovanju narave in pod istim večnim modrim nebom ohranjajo tradicijo svojih prednikov. Domov se bomo vrnili z občutki, ki jih je težko ujeti v objektiv. Z občutkom tišine, ki ni prazna, temveč polna življenja. Z občutkom svobode, ki ga dajejo odprta obzorja. In z zavedanjem, da na svetu še vedno obstajajo kraji, kjer čas teče nekoliko drugače.